Po izobrazbi sem fotografinja. Že od malih nog sem vedela, da je to služba, ki si jo želim opravljati. Vse se je začelo tako, da sem že pri 10 letih prosila svoje starše, naj mi kupijo fotoaparat, takrat si tega žal še nisem mogla privoščiti. Ko sta mi ga končno kupila, sem se lahko preizkusila, vendar prepoznala sem, da to delo nikakor ni tako preprosto kot sem sprva mislila. Enostaven pritisk na sprožilec ni dovolj za dobro fotografijo. Najbolj so me zanimali portreti, tako da sem prijatelje in prijateljice pogosto prosila, da mi pozirajo. V luči tega sem prišla do ideje za projekt imenovan foto stojnica.
Moja prva foto stojnica je bila postavljena že pri mojih 14 letih. Takrat sem v bližini šole postavila mizo in stol ter nekaj svojih reflektorjev, ki sem si jih takrat kupila z žepnino. Foto stojnica mi je omogočila, da nekaj malega zaslužim, v prvi vrsti pa je njen namen bil ta, da se urim v fotografiranju. Predvsem sem želela vaditi, kako pravilno usmeriti svetlobo za najboljši možni portret. Foto stojnica je imela veliko obiskovalk in obiskovalcev, vsi moji prijatelji in prijateljice so se hoditi fotografirat. Za nekaj fotografij sem računala le 3 evre, ker sem se zavedala, da še nisem prava, izurjena fotografinja.
Prebrala sem mnoge knjige o tem, kako pravilno osvetliti model za fotografiranje. Naučila sem se, da če delam z naravno svetlobo, je najbolje, da oseba stoji v senci, jaz pa s pomočjo odsevnika, ki ga postavim na sonce od spodaj osvetlim njen obraz. To mi je prišlo še posebej prav takrat, ko je bilo zunaj lepo, sončno vreme. Foto stojnica je živela in po nekaj mesecih obratovanja sem se odločila, da svoje fotografsko urjenje nadaljujem v pravem fotografskem studiu.
Ne glede na to, da je bila foto stojnica le kratek projekt za čas mojega učenja pa razmišljam, da jo enkrat ponovno odprem kot spomin na dobre stare čase – le, da bodo tokrat fotografije bistveno bolj kvalitetne, kot so bile nekoč.