Kljub temu da sem že od nekdaj zelo rad ustvarjal razne stvari z rokami, kar je vključevalo vse od sestavljanja modelov, do popravila raznih strojnih delov, me je nekako svet natančne industrije vedno strašil. Zdel se mi je oddaljen od tega, kar sam zelo rad počnem. To pa zaradi tega, ker so vsi moji projekti in vso moje delo, temeljili na ročnemu obdelovanju materiala, z nekaj preprostega orodja, tudi električnega. Ta natančnost, o kateri pa sem govoril, pa je povezana z računalniškim vodenjem različnih strojev. To pa se mi je zdelo precej zakomplicirano in pa oddaljeno od tega, kar sem vajen, zaradi česar me je to malo strašilo.
Vse pa se je spremenilo, ko se je v naši delavnici pojavila elektroerozija. To se je zgodilo, ko smo začeli dobivati nove projekte, ki so zahtevali veliko večjo natančnost, kot jo je mogoče doseči z prosto roko in z tistim orodjem, ki smo ga imeli do tedaj na voljo. To pa je bil precej velik problem, ter projektov nismo morali kar tako zavrniti, saj so bili za podjetje precej profitni. Tedaj pa se je pojavila ta ideja, ki me je kar prestrašila, elektroerozija. Veliko zaposlenih je namreč predlagalo to, saj so že imeli nekaj znanja o tej tehnologiji, oziroma o orodju, ki deluje na ta način. Meni na drugi strani, pa je bilo to kar tuje.
Z nekaj učenja, brskanja po spletu in pogovorov z sodelavci, pa sem ugotovil, da gre za precej uporabno reč. V prvi vrsti je elektroerozija super za natančne izdelke, saj deluje preko računalniškega vodenja. Prav tako pa ima še eno zelo dobro lastnost. To je njena moč. Zaradi načina rezanja kovin, preko iskre, ki jo ustvarijo elektrode, lahko stroji prerežejo tudi skozi še tako močne kovine, kar pa je bilo res to, kar smo potrebovali.
Tako pa sem videl, da ta moderna tehnologija ni nekaj, česar bi me moralo biti strah, temveč lahko naredi res velik napredek pri delu. …