Saj vsi vemo, kako se nam danes mudi. Radi bi naredili 100 stvari v enem dnevu, ampak vedno ne gre tako. Posebej smo zmedeni, če nas dnevno še prihajajo obveznosti, ki jih moramo narediti. Jaz sem bil en dan čisto zmeden, ko sem moral še na občino in v trgovino, pa nisem imel popolnoma nič časa.
Ko sem prišel na občino, sem sedel na stolu in čakal. Ne vem, kako mi je padla denarnica iz žepa. Enostavno nisem niti opazil. Ko sem se odpeljal v službo, pa mi je zvonil telefon. Nisem poznal številke, zato sem se oglasil uradno. Na drugi strani je bila gospa iz občine, ki mi je povedala, da je ena gospa k njej prinesla mojo denarnico. Kako prosim? Nič nisem razumel. Šele takrat sem spoznal, da res nimam denarnice.
Takoj po službi sem šel na občino po denarnico in prosil gospo, če mi lahko pove kakršen koli podatek o gospe, ki mi je našla denarnico. Res mi je dala njegovo telefonsko, ker je gospa bila tudi pri njej in tako sem jo klical, da si ji osebno zahvalim. Gospa je bila presenečena, da sem klical. Preko telefona je delovala prijazna, povedala mi je, da je to najmanjša stvar, ki jo je lahko naredila. Jaz pa sem se ji zahvalil za vse skupaj, kajti vsi dobro vemo, kaj vse nosimo v denarnici in če jo izgubimo, koliko nevšečnosti imamo potem.
Ni mi dalo mira, še sem gospo prosil za naslov, da ji lahko pošljem kakšno malenkost. Po pošti sem se ji še enkrat zahvalil z majno pozornostjo. Zavedal sem se, da bi mi lahko denarnico nekdo v zel in je ne bi nikoli več videl. Poštenost je danes še redka vrlina, jaz pa rečem, da se še vseeno dobrota nekje vrne. …
