Ko sem bila jaz v šoli je čisto isto ko je bilo pred mano in tako kot je zdaj. Vsi otroci se najbolj veselijo marende, saj vedo, da imajo več kot pet minut zase. Vedno ko sem prišla v šolo sem imela pet minut časa, da se pripravim na uro. Potem je potekala ura in po tej uri sem imela pet minut odmora, kar je bilo ravno dovolj, da sem prišla iz ene učilnice v drugo. Nisem imela praktično nič od odmora. Prišla sem v novo učilnico in pripravila zvezke za tisti predmet, ki sem ga imela.
Po štirih urah, ti že rata vse skupaj malo bedno in komaj čakaš marendo. Potem pa je končno bilo konec četrte ure in čas za marende. Skupaj s prijateljicami sem se odpravila čez cesto v trgovino po en sendvič in nazaj do lokala, kjer smo lahko v miru pojedle sendvič in spile eno kavico.
Marende so nam tudi najbolj ostale v spominu tudi zdaj, ko se kdaj pogovarjamo in obujamo spomine za nazaj. Največ se je zgodilo ravno v tem času marende. Veliko smo si imela za povedati, veliko se je zgodilo, velikokrat smo se tudi veliko učile ravno med marendo in še marsikaj, tudi rojstni dnevi.
Ko se pogovarjam z bratom, ki je pred kratkim končal srednjo šolo, je tudi on rekel, da se najbolj spomni ravno marende, saj se je takrat največ dogajalo. Imel si tistih štirideset minut zase in za svoje prijatelje in takrat se je marsikaj zgodilo, kar bo tudi njemu najbolj ostalo v spominu. Tistih pet minut med predmeti ni nič. Marenda je bila tista pika na i vsak dan. Najprej seveda je dejstvo, da si lačen, potem pa imaš še čas malo zapravljati čas s prijatelji, iti na kakšno pijačo ali kaj podobnega, potem pa nazaj na pouk še za kakšni dve ali tri ure.…
