En dan sem malo bolj potegnila in pokvarila plise zavese. Seveda mi je bilo žal, da se mi je to zgodilo, takoj sem obvestila nadrejene, kaj sem naredila in oni so mi rekli, da jih bo nekdo prišel popravit, da naj ne skrbim.
Nisem hotela vprašati kdaj, kajti moje delo je bilo oteženo, posebej dopoldan, ker mi je sonce svetilo ravno v računalnik in tako sem slabo videla. Nekaj dni sem bila tiho, a ker sem pri svojem delu plise zavese nujno potrebovala, sem en dan zbrala pogum in ponovno vprašala, kdaj bodo prišli popravit plise zavese, ker je moje delo oteženo. Seveda je nadrejeni na to pozabil in bil je vesel, da sem ga spomnila, ker drugače jih še dolgo ne bi imela.
Težko je svojim nadrejenih govoriti, kaj naj naredijo, če si za to kriv ti. Meni ni bilo prijetno, da sem pokvarila plise zavese, enostavno ne vem, kako se mi je to lahko zgodilo, ker nisem tako močno potegnila. Mogoče pa je kriv nekdo pred menoj, pa sem jaz samo naletela zadnja, ker so bile že prej plise zavese poškodovane, strgale pa so se takrat, ko sem jih jaz potegnila.
Nikoli ne bom vedela, samo to sem vedela, da plise zavese potrebujem, ker tako nisem mogla delati. Res je bilo naporno, premišljevala sem že, da če še nikogar ne bo, da bi jih popravil, da bom enostavno obrnila pisalno mizo in bom delala tako.
Končno so bile eno jutro plise zavese popravljene, očitno so jih prišli popravit po mojem službenem času, ker prej nisem videla nikogar v moji pisarni. Čakalo me je obvestilo, da so plise zavese popravljene. Veselo na delo, obrnila sem mizo in začela delati na polno, ker me je kar nekaj dela počakalo.