Po težki in naporni delovni noči se proti popoldnevu počasi prebujam. Še vedno malo utrujen se skobacam iz postelje. V kopalnici se uredim in namestim slušni aparat. Že ponoči na delu sem v levem ušesu slišal opozorilo, da bo potrebno zamenjati baterijo. Ga vklopim in res, prijazen ženski glas me opozori, da imam samo še pet procentov napolnjeno baterijo. Nič, potrebno bo zamenjati baterijo za slušni aparat. Nejevoljen se oblečem in se kar peš odpravim proti trgovini kje prodajajo baterije za moj slušni aparat. Bom se vsaj malo sprehodil in zbistril utrujeno glavo. Previden moram biti pri hoji, še posebej na prehodih za pešce, saj moj sluh ne deluje najbolje. Sem se hotel ustaviti še na kavi v lokalu ob moji poti, pa si premislim.
Najprej napolnim moj slušni aparat, potem pa se lahko malo potepam po mestu. Pohitim do trgovine. Kar nekaj ljudi je pred menoj. Hvala bogu sem prišel še pravočasno. Sem pozabil, da ob petkih trgovino zapirajo prej kot ostale delovne dni. Kaj lahko se bi mi zgodilo, da bi ostal gluh čez vikend. Bom kupil še rezervno baterijo, da se slučajno kdaj ne pripeti, da ostanem brez slušnega aparata čez vikend ali med prazniki. Ko pridem na vrsto, snamem moj slušni aparat in ga dam prijazni prodajalki.
Prodajalka ga vzame, skrbno očisti in odpre pokrovček, da bo zamenjala še baterijo. V majhno vrečko mi zavije še rezervni komplet baterij. Vse skupaj plačam s plačilno kartico, sem pozabil dvigniti gotovino na bankomatu in sedem na stol, da usposobim slušni aparat. Po vsaki menjavi baterije so potrebne ponovne nastavitve. Že nekaj časa pa razmišljam o nakupu novega, modernejšega, kjer teh nastavitev ni več potrebno delati. Počakam, da se trgovina izprazni in stopim do prodajnega pulta. Prodajalki razložim mojo težavo s slušnim aparatom. Poda mi katalog in izberem najnovejši model, enake znamke kot ga že imam. Naročilo oddano, dobim ga naslednji teden. Tako zdaj pa še na potep po mestu.
…