Prav spomnim se še, ko sem bil otrok, kako so se moji vrstniki vedno odpravili na kakšne gokarte in podobne dirke. Meni pa to ni bilo čisto nikoli jasno, saj nisem razumel, kaj je na tem tako zanimivega. Zdelo se mi je kar malo nevarno in si nisem nikoli mislil, da bi lahko pri tem dejansko užival. Bolj kot sem si ogledoval kakšne videoposnetke, bolj sem imel odpor do tega, da bi se sploh kdaj odpravil na kakšno tovrstno aktivnost. A z leti moram reči, da se je veliko spremenilo in se mi tudi Gokarti niso več zdeli tako grozni. Z odraščanjem sem namreč začel imeti čedalje bolj rad vozila, avte, motorje in posledično tudi razne dirke.
Pred časom me je prijatelj povabil na praznovanje njegovega rojstnega dne. Pri tem je mene in še pet drugih zelo dobrih prijateljev povabil, da se odpravimo na gokarte, na njegov račun. No, tedaj sem iskreno kar malo obstal, saj nisem vedel, kako bi se na to odzval. Sicer so me Gokarti res vse bolj zanimali, vendar pa vseeno nisem bil popolnoma prepričan, da bi se res odpravil na kakšno “dirko”. Ampak potem sem si rekel, da če bom to tedaj zavrnil, bom to verjetno odlašal vedno in se ne bom nikoli odpravil na to aktivnost. Zato sem malo požrl svoj strah ter se le odpravil na to aktivnost s prijatelji.
Tedaj moram reči, da so me Gokarti povsem presenetili — in to v dobrem. Prvih par krogov je bilo sicer bolj počasnih, saj sem se moral najprej sploh navaditi na to, kako se v gokartih pelješ, a ko sem malo pogruntal, kako vse skupaj deluje, mi je že šlo bolje. Na koncu se je to izkazalo za res zabavno in napeto dirko.