Dolga leta sem kavo pil le občasno, bolj iz vljudnosti kot iz potrebe. A z novim delovnim mestom, kjer so jutra začela že ob sedmih, se je vse spremenilo. Prva stvar, ki sem jo naredil v pisarni, je bil obisk kavnega avtomata. Bil je tisti topel, močen vonj, ki me je prebudil bolj kot budilka. In sčasoma sem razvil pravo zanimanje za različne vrste kav.
Začel sem brati o izvoru kavnih zrn, razlikah med arabico in robusto, o praženju in mletju. Kupil sem si mlinček in začel eksperimentirati doma. Sprva sem marsikaj zafrknil. Ali sem napačno odmeril količino vode, ali sem pregrobo zmlel kavo,.. a z vsakim poskusom sem bil bližje tistemu popolnemu okusu.
Danes si brez jutranje rutine s kavo sploh ne predstavljam dneva. Postala je moj uvod v delo, včasih celo motivacija za vstajanje. In ne gre samo za okus ali kofein, ampak za trenutek. Ko sediš s skodelico v roki, opazuješ paro in za nekaj minut pustiš, da svet počaka.
Kava je zame veliko več kot navada, je vsakodnevni obred, trenutek refleksije, spodbuda za ustvarjalnost in včasih preprosto izgovor, da za trenutek ustavim dan in zadiham.
Doma sem si postavil pravi mali kotiček za pripravo kave. Kupil sem aparat, ki omogoča različne načine kuhanja, od klasičnega espressa do cappuccina. Zraven imam več vrst kavnih zrn, merico, tehtnico in celo dnevnik, kamor si zapisujem kombinacije, ki so mi bile najbolj všeč. Moja najljubša ostaja kombinacija srednje praženih zrn iz Etiopije, mleka z ovsom in ščepca cimeta.
Ko potujem, vedno poiščem lokalno kavarno, ne le zaradi okusa, ki ga ima kava, ampak tudi zaradi vzdušja. Mislim, da te lahko kava na nek način poveže z mestom, z ljudmi, s kulturo. Kamorkoli grem, ima vsak kraj svoj vonj, svoj način postrežbe in svoj odnos do tega črnega zlata. In prav to mi je najlepše.