V naši hiši je keramika zelo prisotna. Naša hiša je stara, no boljši izraz zanjo bi bil tradicionalna in umetniška. V njej je živela že moja babica, ki je bila prava umetnica, zato si lahko predstavljate, da je naša hiša res nekaj posebnega. V njej najdete različne materiale, skulpture ter umetnine, unikatne kose pohištva, ki ga ni mogoče dobiti nikjer na svetu. Moja babica je večino pohištva, ki še danes krasi našo hišo, oblikovala kar sama. Vedno se je navduševala nad različnimi materiali, kot je keramika, les, steklo, kamen in še bi lahko naštevala.
Če se samo dotaknem stopnišča. Naše stopnišče krasi keramika, barvite keramične ploščice se lepo zlijejo skupaj z ostalim pohištvom v hiši. V naši kuhinji ne manjka keramičnih vaz, krožnikov ter drobnih okrasnih izdelkov, ki dodajo tisto piko in popestrijo celoten prostor. Moja starša pravita, da je dandanes težko dobiti tako kakovostno keramiko. Sicer trg ponuja številne možnosti, a žal so skozi ves ta čas tudi materiali izgubljali na kakovosti. Presenečeni boste nad dejstvom, da tudi keramika visokega cenovnega razreda ni to, kar je bila včasih. S tem bi se lahko nekako strinjala, saj sem še ne tako dolgo nazaj, tudi sama imela slabo izkušnjo z določenim materialom, a o tem kdaj drugič.
Ker smo prav vsi člani družine zelo ponosni na babičino umetniško zapuščino, smo se odločili, da se določene umetnine prenašajo iz roda v rod. Kot primer lahko omenim keramično solnico in keramične krožnike, ki krasijo kuhinjo mojega novega študentskega stanovanja. Lahko vam povem, da sta nad umetninami moje babice navdušeni tudi obe sostanovalki, s katerima si delim stanovanje. Priznali sta mi, da si, kdaj pa kdaj radi, na skrivaj postrežeta hrano prav na babičinih krožnikih. To se mi zdi simpatično in me ne jezi. Babičina keramika privabi poglede še tako zahtevnih umetnikov.